Pozdravljeni! Zelo bom vesela vašega odgovora na mojo življenjsko zgodbo. Sem mati 17 letne hčerke in 16 letnega sina, dve leti ločena, pred ločitvijo sem več let trpela možev alkohol, fizično nasilje in sem bila sama za vse pri vzgoji otrok, saj sta se otroka očeta bala in sta se v zvezi z vsem obračala name. Zelo pozno sem se zavedla, da zveza ni dobra in da ne vodi nikamor, saj sem se v odnosu do bivšega moža znašla samo še v vlogi kuharice, čistilke in dežurnega krivca za vse. Ko sem končno zmogla partnerju zagroziti z ločitvijo, se je skorajda čez noč spremenil, vendar samo do otrok prenehal s pitjem, do otrok je postal prijazen oče, začel jima je dopuščati več kot jaz, začel jima je dajati veliko denarja in ju načrtno obračal proti meni. Tako sta se otroka ob ločitvi odločila, da ostaneta z očetom. Med tem sem si jaz našla novega partnerja, s katerim se res razumeva in ob katerem končno vem, kako je, ko te nekdo zares ceni in ljubi, saj tega tudi ob svoji mami nisem čutila. Vse bi bilo o.k., če bi otrokoma bivši mož normalno dopuščal stike z menoj, vendar sem skozi solze hčerke izvedela, da jima grozi, da z njima ne bo več govoril, če se bosta odločila, da gresta k meni. Kaj naj storim, končno sem našla svojo srečo, vendar ostaja grenkoba. Sonja
Pozdravljeni ga. Sonja!
Zelo lepo je slišati, da ste končno uspeli najti sebe in svoj notranji mir ob osebi, ki vas ljubi in ceni in katero vi ljubite in cenite in ob kateri ste lahko najboljša ženska, partnerica, mati. To je res dragoceno in hkrati krivično, da tega niste okusili že prej, pa bi vam pripadalo, krivično je, da niste imeli ob sebi že prej osebe, s katero in zaradi katere bi imeli že lepo otroštvo in bi vam kot opora stala ob strani tudi kasneje v življenju. Tako pa je bilo vse težje, veliko težje, vendar ste zmogli, za kar vam je treba iskreno čestitati!!! V tem boju pa ste pridobili tudi mnogo prask, ran, ki se bodo najverjetneje še nekaj časa pozdravljale, še bodo na plan prihajali neprijetni spomini, verjetno se boste še kdaj počutili kot ste se, vendar zagotovo nikoli več ne bo tako težko, kot je bilo. Zagotovo pa ostaja grenkoba ob tem, da vsega tega ne morete dati in deliti z otrokoma. Imejte v mislih, da onadva verjetno čutita podobno kot vi, da so otroci nosilci nepredelanih čustvenih stanj staršev in da se najverjetneje prebijata skozi podobno zgodbo kot je vaša. In če je bilo vam težko ob tem, kako mora biti tudi njima. Zelo zgodaj, prezgodaj (kot tudi vi) sta se sooočila s težavami življenja, ki jih starši običajno želimo otrokom prihraniti. S svojim zgledom ste jim že dali veliko, vsekakor imate pravico do vloge ženske, partnerice, nikakor pa ob tem ne pozabite na njiju, vedno morata imeti občutek, da imata mati, ki ju ima rada in jima je na voljo, ne glede na vse. Vi boste vedno njuna mati (kot bo njun oče vedno njun oče), zelo vas še potrebujeta, čeprav sta in najbrž še bosta naredila veliko v smeri, da vas prepričata, da vas ne potrebujeta več. To je le obrambni mehanizem, s katerim vas kličeta nazaj (nabralo se je namreč veliko jeze, krivic, otroka sta šibkejša člena v družinskem sistemu, zato tudi bolj nemočna, odvisna, morda se je sedaj pridružil še občutek zapuščenosti, zamenjanosti…) – mami pridi, vendar pridi na malo drugačen način. Ko boste njima dali tisto, kar je vam najbolj manjkalo, jim boste najbolj pomagali in verjeli ali ne, s tem boste pomagali tudi sebi. Želim vam, da boste začrtano pot zmogli in boste ob tem o.k. tako vi, vaš partner, kot tudi vaša otroka.
Darinka Kavčič, zakonska in družinska terapevtka
Pogled vase, terapevtski center za posameznika, družino in par
Selanov trg 4, 1000 Ljubljana
tel.št.: 041/369-999
www.pogled-vase.si
terapije@pogled-vase.si